Kako tekoč je govor v resnici?
Darinka VERDONIK
Univerza v Mariboru, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko
Avgust 2025
Naša idealizirana predstava govora so tekoči, skladenjsko in pomensko popolni stavki brez prekinitev. Resnični govor pa je prepleten s premori, ponovitvami, popravki in oklevanji, ki so naravni del našega izražanja. Ti drobni »nepopolni« trenutki dajejo govoru pristnost in razkrivajo, kako se misli oblikujejo sproti.
1 Netekočnosti v govoru
Ideja, da je govor gladek in neprekinjen, deloma izhaja iz dejstva, da ne slišimo vseh podrobnosti govora. Preprosto jih ne zaznamo, razlaga Michael Erard. A ko se posnamemo in poslušamo brez milosti vsakdanjega poslušalskega filtra, vidimo govor, ki je precej drugačen od idealizirane predstave. Govorka v učnem govornem korpusu slovenščine opisuje svojo potovalno izkušnjo takole:
To eee, da lahko si na enem takem tropskem otoku, ki ni oddaljen toliko, pač ko imaš res eno … direkten let iz sosednje Avstrije na en tropski otok in doživiš malo to eee drugačno, čisto drugačno podnebje, kot smo ga pač v Evropi navajeni.
V stavke se vrivajo zapolnjeni premori, daljši tihi premori, popravki, ponovitve in celo popolni novi začetki. Te pojave v jezikoslovju imenujemo netekočnosti. Pojem nosi po krivem nekoliko negativno konotacijo. Čeprav je zapis govora v zgornjem primeru videti kot mineštra, iz katere je težko razbrati smisel, v svoji izvorni – izgovorjeni obliki zveni razumljivo in predvsem zanimivo. Avtentični govor ima v sebi lepoto, ki jo dobro opiše Trevis v svoji disertaciji o obotavljanjih v govoru: »Premor je nujen del življenjskega ritma. Povsod okoli nas so premori; naredimo jih, ko dihamo, ko govorimo in ko razmišljamo. Premor je ključni del najlepših glasbenih del, je med grižljaji hrane in požirki kave. Premor je tisto, kar naredi življenje lepo; brez njega bi bil svet okoli nas le nesmiselna kakofonija.«
2 Napaka ali odlika?
A stališče, da so netekočnosti nepopolnost, napaka, nekaj, česar se moramo izogibati, če hočemo, da je naš govor razumljiv, je še vedno zelo razširjeno. Tudi prve vplivne definicije označijo netekočnosti kot vsebinsko nepomembne elemente, kot »pojave, ki prekinjajo tok govora in ne dodajajo nič k propozicijski vsebini izjave« (Fox Tree, 1995, str. 709). A v resnici je popolnoma tekoč govor umetni konstrukt, ki ni izvedljiv za govorca niti ne sprejemljiv za poslušalca. Kot razlagata O’Connell in Kowal, je razlogov za to veliko. Prvič, vsak govorec mora dihati, dihanje pa neizogibno prekine tok govora. Drugič, zmožnost poslušalcev za razumevanje je omejena z gostoto govora na časovno enoto; razumljivost se zmanjša, če govorjenja ne prekinjamo. V zvezi s tem O’Connell in Kowal omenjata primer kolega, profesorja angleščine, katerega govor je bil slovnično popolnoma pravilen, a prav zaradi pomanjkanja spontanosti jima ga je bilo težko razumeti. Tretjič, jezik je v osnovi dialoški; poslušalci postanejo govorci in govorci poslušalci. Izmenjava vlog onemogoča neprekinjenost. Četrtič, retorika izkorišča pojave oklevanja, ko namerno uporablja premore, ponovitve, podaljševanja, mašila ter različna prozodična sredstva, kot so glasnost in intonacija, za slogovne učinke.
Wallace L. Chafe je že leta 1980 zapisal, da je govorjenje ustvarjalno dejanje. Če bi govorec z gotovostjo vedel, kaj bo rekel naslednje, bi bil samozadostno monološki, ne bi bil sposoben prilagoditve, ne bi bil odprt za sogovornike, ne bi bil pozoren na nenehno spreminjajoče se okolje. Chafe je bil prepričan, da tako imenovane netekočnosti ne ovirajo cilja govorjenja, temveč, nasprotno, »premori, napačni začetki, naknadne misli in ponovitve /…/ so koraki na poti k njegovemu doseganju«. Cilj govorca namreč ni demonstrirati tvorjenja skladenjsko popolnih izjav, ampak »posredovati, kar ima v mislih«, vsi pojavi netekočnosti pa se dogajajo zato, ker govor poteka v realnem času in je transparenten pojav, v katerem se skozi netekočnosti za trenutek odslikavajo drobci kognitivnih procesov, skozi katere govorec pri tem gre. Ti drobci za sogovornika niso moteč element, ampak pomembna informacija.
3 Vrata v kognicijo
Prav zato so netekočnosti izredno zanimive tudi za psiholoingvistiko in psihologijo. Michael Erard v zvezi s tem izpostavi nadvse ilustrativno anekdoto o Georgu Mahlu. Ta psiholog je v petdesetih letih 20. stoletja na univerzi Yale preučeval strah in tesnobo pri psihiatričnih bolnikih. Njegove raziskave so bile namenjene povečanju učinkovitosti psihiatričnih sej. V ta namen je analiziral zvočne posnetke intervjujev, da bi ugotovil, kako se pacienti v resnici počutijo. Mahl je poročal, da je bila pridobitev zvočnih posnetkov terapevtskih intervjujev zanj pravo razodetje, saj je opazil, da je govor poln netekočnosti. Odločil se je, da je boljša pot kot šteti stavke, v katerih pacient govori o tem, da ga je strah ali da je tesnoben, preučevati sam govorni proces, saj je motnja v govoru veliko boljši pokazatelj tesnobe.
Lahko torej rečemo, da so določeni vzorci netekočnosti v govoru vseprisotni in pričakovani ter ne ovirajo komunikacije, ampak so njen naravni del in spontani govor brez njih učinkuje umetno, prisiljeno in nezanimivo. Po drugi strani pa brez dvoma obstajajo tudi atipični vzorci rabe netekočnosti. Ti so do neke mere lahko pokazatelj določenih kognitivnih stanj ali procesov. Raziskave potekajo v smeri povezave med vzorci rabe posameznih netekočnosti v zvezi z boleznimi, kot so avtizem, shizofrenija, depresija, bipolarna motnja, parkinsonova bolezen, alzheimerjeva bolezen, ADHD. Določeni netekočnostni vzorci v govoru pa so lahko posledica razvojnih ali zdravstvenih težav, kot so jecljavost, afazija, apraksija, demenca, naglušnost, poškodbe glasilk, dihalne bolezni (zaradi pomanjkanja zraka) ali kot učinki nekaterih zdravil, ki lahko vplivajo na koordinacijo govora.
4 Vsak ima svoje najljubše »mašilo«
Tudi v tipičnem govoru pa obstajajo precejšnje razlike v rabi netekočnosti med posameznimi govorci: nekateri uporabljajo več zapolnjenih premorov, za druge so značilni pogostejši tihi premori, pri tretjih zasledimo nadpovprečno pogosta posamezna besedna mašila, kot so v bistvu, bi rekel, seveda, pač, nekateri se veliko popravljajo in večkrat na novo začnejo stavek. Tovrstne rabe kot poslušalci opazimo predvsem v javnem govoru. A naša lastna raziskava v projektu MEZZANINE je pokazala, da je v javnem govoru netekočnosti povprečno manj, kot jih je v zasebnem vsakdanjem govoru. Izjema so zapolnjeni premori (eee) in netekočnosti, povezane z artikulacijo besed – samo teh je več v javnem govoru. Javni govorci namreč zaradi visoke pomembnosti govora, formalnih pričakovanj, delne vnaprejšnje priprave besedila in časovnih omejitev reducirajo netekočnosti, še posebej če so izkušeni. Višja pogostost zapolnjenih premorov in artikulacijskih netekočnosti pa je lahko posledica večje monološkosti javnega govora, časovnih omejitev in čustvenega stresa, in prav slednje je razlog, da bodimo kot poslušalci do javnih govorcev z veliko eee-ji prizanesljivi.
Če svoj govor opazujemo brez predsodkov, hitro spoznamo, da so netekočnosti njegov naravni in nujni del. Niso šum, ki ga je treba izbrisati, ampak drobni utripi misli, čustev in interakcije. Razkrivajo naš proces iskanja besed, odzivanja sogovorniku, prilagajanja novim informacijam in oblikovanja pomena sproti. Brez njih bi bil govor gladka, a sterilna površina, brez topline in pristnosti.
5 Literatura
Chafe, W. L. (1980). Some reasons for hesitating. V Dechert Raupach, H. W. (ur.), M. (ur.). Temporal variables in speech: Studies in honour of Frieda Goldman-Eisler. The Hague: Mouton. 169–180.
Erard, M. (2008). Um…: Slips, Stumbles, and Verbal Blunders, and What They Mean. Knopf Doubleday Publishing Group.
Travis, M.A., (2014/2015). Pause. Doktorska disertacija. Virginia Tech.
To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons: Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna.
This work is licensed under the Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International.