Enote govora
Darinka VERDONIK
Univerza v Mariboru, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko
Avgust 2025
Podobno kot je pisno besedilo razdeljeno na odstavke, povedi, stavke, želimo tudi govor razdeliti na enote, ki nam omogočajo spoznavati strukturo in strategije tvorjenja govorjenega besedila in govorjenja oziroma pogovarjanja. Na kakšne enote lahko razdelimo govor?
1 Menjavanje govorcev
Če bi nas kdo prosil, naj zapišemo dramski dialog dveh oseb, od katerih ena daje navodila drugi, kako naj se loti urejanja zelenjavnega vrta, si predstavljamo urejeno izmenjavo vprašanj in odgovorov, kot je recimo naslednja:
A: Najprej zemljo dobro prekoplji in odstrani vse plevele ter kamenje.
B: Naredim to kar z lopato ali prekopam raje z motiko?
A: Z lopato. Ko bo zemlja zrahljana, jo pognoji z gnojem.
B: Potem lahko sadim?
A: Še ne, najprej z motiko naredi gredice, potem pa posej semena po načrtu.
Navodila, vprašanja in odgovori si sledijo v urejenem in smiselnem zaporedju. Ko prvi govorec pove svojo misel do konca, sledi drugi govorec.
Tak pogovor se dobro bere, če ga prestavimo v avtentično okolje in v govorjeno modalnost, pa zveni umetno. Tako se ne pogovarjamo. O isti temi se govorki v učnem govornem korpusu slovenščine ROG pogovarjata takole (oznake [.] pomenijo premor v govoru, oznake #1 in #2 pa tiste dele govora, ko govorki govorita hkrati):
A: Prvo prekopaj njivo. [.]
A: #1 Kaj po() #
B: #2 Ja, to. # [.]
A: pognoji jo, [.] da bo kaj rastlo.
B: Pa imaš kaj gnoja? [.]
A: Ma je gnoja kolikor hočeš. [.]
A: #1 Samo pridi #
B: #2 No … # [.]
A: in si ga naloži. [.]
B: Prav, samo moram kakšne vreče najti, ker je eee tisto pol v avtu vse smrdi.
A: Ja, to pa ja. No, in lepo boš pognojila, pokopala in lahko seješ kakšno zelje, cvetačo, korenček.
Če se osredotočimo samo na menjavanje govorcev, najprej opazimo, da pravilo ne skači v besedo v pogovoru enostavno ne velja. Povsem običajno je, da se govorci prekinjajo. To se nam od zunaj zdi nevljudno, če pogledamo bliže, pa se prepričamo, da ni tako. Govorka B v našem primeru dvakrat vskoči govorki A v besedo. Prvič na ta način potrdi, da se strinja (ja to). S tem pokaže zanimanje in vključenost v pogovor. To ni nevljudno, ampak ravno nasprotno. Drugič pa signalizira, da želi tudi sama nekaj povedati (no), vendar tega ne stori takoj, ampak pusti prvi govorki, da konča misel. Takšna strategija menjavanja vloge govorca v pogovoru je povsem običajna. Veja jezikoslovja, imenovana konverzacijska analiza, podrobno raziskuje te mehanizme in ugotavlja, da govorci v pogovoru prevzemajo besedo po zelo subtilno usklajenih vzorcih.
Vloge, kot imenujemo govor enega govorca, dokler ga ne prekine drugi govorec, so prvi nivo, na katerem lahko določimo enote govora. Že ta nivo nas postavi pred izziv: hkratni govor namreč skoraj vedno preseka govor sredi stavka ali celo sredi besede. S tem ko smo razdelili pogovor na segmente, ki pripadajo enemu govorcu, drugemu govorcu in obema hkrati, smo na mnogih mestih presekali govor sredi stavka. Tako je tudi v našem primeru zgoraj v stavku: Kaj po() pognoji jo. V zapisih govora si pomagamo s končnimi ločili in velikimi začetnicami povedi, da lahko avtomatizirano pridemo nazaj do celotnih stavkov in povedi posameznega govorca.
2 Izjava
Besedilo je razdeljeno na povedi, povedi so sestavljene iz stavkov. Povedi prepoznamo po končnih ločilih, stavke po skladenjskih lastnostih. Poved velja za najmanjšo samostojno enoto sporočila, ki je lahko tudi že sama sporočilo. Podobno enoto bi si želeli tudi v govoru. Zanjo se pogosto uporablja poimenovanje izjava (angl. utterance), čeprav obstajajo tudi alternativna poimenovanja, v slovenščini recimo izrek.
Za izjavo ni povsem enotne definicije. V slovenskem korpusnem jezikoslovju se običajno kot vodilo za prepoznavanje izjave šteje, da gre za skladenjsko, pomensko in tudi prozodično zaključeno enoto. Zadnje pomeni, da pričakujemo na koncu premor in intonacijo, ki kaže zaključek misli. V praksi se pokaže, da ni nujno tako. Premori v govoru pogosto niso na mejah med stavki in povedmi, zato je določanje izjave v veliki meri stvar interpretacije zapisovalca in nikakor ni enoumno določena enota.
V primeru na sliki 1 govorec svetuje prijateljici glede pisanja diplomske naloge. Gre za daljši govor istega govorca, ki ga razdelimo na več izjav. Soočimo se vsaj z dvema težavnima odločitvama:
- govorec naredi daljši tihi premor, čeprav se stavek po premoru še nadaljuje (nejprej [premor] spuci ti vse ostale stvari),
- v zadnjem segmentu govorec govori zelo dolgo brez premora, čeprav je vmes skladenjsko, pomensko in tudi intonacijsko mogoče prepoznati konec izjave, kar označuje pika za besedico ka v zapisu.
Slika 1: Segmentiranje daljšega govora enega govorca na izjave
Glavna razlika med povedmi v pisnem besedilu in izjavami v govoru je, da je povedi označil tvorec – pisec sam, so torej avtorjeve. Izjave v govoru pa ne določi govorec, interpretira jo zapisovalec. Govorec je samo izrekel niz besed s krajšimi ali daljšimi tihimi ali zapolnjenimi premori, dviganjem in padanjem tona in intonacije, zviševanjem in upočasnjevanjem tempa ter posledičnim podaljševanjem ali skrajševanjem izgovorjenih glasov in zlogov.
3 Prozodična enota
Ko govorimo o premorih, tonu, intonaciji, tempu, pa tudi o ritmu, jakosti, poudarkih in drugih akustičnih lastnostih govora, govorimo o prozodiji. Če želimo raziskovati prozodijo, bomo govor razdelili na prozodične enote. Te so različnih ravni, znana je hierarhija enot od zloga na najnižji ravni do intonacijske enote na najvišji ravni. Prozodična enota je nekje vmes, njen dokaj zanesljiv pokazatelj pa so premori v kombinaciji s potekom intonacije, podaljšanim zadnjim zlogom in spremembo tona. Toda enako kot pri izjavi prepoznavanje prozodičnih enot ni enoumno. Pomagamo si z orodji, kot je Praat, ki intonacijski potek, premore in spremembe višine tona tudi grafično prikažejo, kot vidimo na sliki 2.
Slika 2: Signal, analiza signala in zapis govora v orodju Praat
Na sliki 2 je primer prostega zasebnega govora, v katerem govorec opisuje film, ki si ga je ogledal. Vidimo izjavo:
In pa seveda všeč mi je bil zato, ker prikazuje neki banalen vsakdan nekoga, ki je zaposlen kot tajnica v nekem velikem podjetju in dela po dvanajst ur na dan.
Prikaz in analiza signala v oknih nad zapisom govora hitro pokažeta, da so prozodične enote večinoma krajše od izjav. Slovenska slovnica pri besedilni fonetiki razlaga, da je govor s premori členjen v enote na način, da te enote večinoma sovpadajo z mejami stavkov. Analize spontanega govora v učnem govornem korpusu slovenščine ROG 1.0 ovržejo takšno prepričanje. Če bi veljalo, bi v povedi na sliki 2 govorec naredil premore pred vezniki, s katerimi se začenjajo stavki, torej pred ker, ki ter in. V resnici pa je izjava s premori členjena tako:
- In pa seveda všeč mi je bil zato,
- ker prikazuje
- neki banalen vsakdan
- nekoga, ki je zaposlen kot tajnica v nekem velikem podjetju in dela
- po dvanajst ur na dan.
Učni govorni korpus slovenščine ROG 1.0 zajema dobrih 5 ur govora v najrazličnejših situacijah, v njem je 57 vzorcev govora različnih govorcev. Več kot polovica prozodičnih mej v tem korpusu ne sovpada z mejami stavkov.
4 Pomenska enota
Govor smo do zdaj razčlenili po govorcih, po izjavah in po prozodiji. Nobena od teh ni v celoti podenota katere druge enote. Členjenje govora po govorcih je pomembno iz tehničnih razlogov ter za konverzacijsko in diskurzno analizo, členjenje na izjave je pomembno za skladenjsko analizo, členjenje na prozodične enote za prozodično analizo. A ko skušamo analizirati govor na ravni pomena, zlasti pragmatičnega, žal nobena od teh enot ni v celoti primerna. Kot osnovna enota pomena v govoru se pogosto uporabi tako imenovani C-unit. Po Longmanovi slovnici pisne in govorjene angleščine za C-unit štejemo “neodvisni stavek skupaj z vsemi odvisnimi stavki, ki so nanj vezani”, pa tudi nestavčne skladenjsko neodvisne in nezložene enote govora, kot so členki ja, a ne ipd. Ker je slovenska skladnja precej različna od angleške, smo slovenski raziskovalci na podlagi empirčnih izkušenj pri segmentiranju govora naredili še manjšo prilagoditev in tudi nekatere sicer podredno zložene stavke ločimo v samostojno enoto, zlasti podredne stavke, ki izražajo vzrok, pojasnilo, posledico ali razlog.
Primer iz prejšnjega poglavja bi tako razdelili v naslednje pomenske enote:
- In pa seveda všeč mi je bil zato,
- ker prikazuje neki banalen vsakdan nekoga, ki je zaposlen kot tajnica v nekem velikem podjetju
- in dela po dvanajst ur na dan.
Govor torej nima jasnih, enoumno določenih enot in tudi ne enoznačne hierarhije enot, od katerih bi bile enote na nižjih nivojih poenote tistih na višjih nivojih. Enote so različnih vrst, odvisno, iz katerega vidika opazujemo govor, se zelo kompleksno prepletajo in pogosto nimajo nedvoumno določenih mej, ampak so odvisne od interpretacije označevalcev in raziskovalcev govora.
5 Literatura
Biber, D., Johansson, S., Finegan, E. in Leech G. (1999). Longman Grammar of Spoken and Written English. Pearson Education Ltd.
Chao, G. (2023). An Overview of “Turns” in Conversation Analysis. International Journal of Languages, Literature and Linguistics, 9(6), 530-535.
Toporišič, J. (2000). Slovenska slovnica. Založba Obzorja.
To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons: Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna.
This work is licensed under the Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International.