Diskurzni označevalci
Darinka VERDONIK
Univerza v Mariboru, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko
Avgust 2025
Ko govorimo, se nam v stavke vedno znova vrivajo drobne besedice, kot so no, ja, mislim, pač, v bistvu. Pogosto se jih sploh ne zavedamo, a brez njih bi bil pogovor precej okoren in manj naraven. Gre za tako imenovane diskurzne označevalce – majhne besede, izpraznjene svojega pomena, ki pa imajo veliko nalogo: poskrbijo, da govor gladko teče, in povezujejo sogovornike.
1 Vzpon
Prijatelja se pogovarjata o doma pridelani hrani in eden pravi:
Doma, mislim, domače je za rečt, je, veš, iz kje pride, ne, zej kupljeno … s tetrapaka, ne, je … Vprašanje, kej ma vse noter, ne.
Z odebeljenim tiskom so označene besedice, ki so v osemdesetih letih 20. stoletja prvič pritegnile širšo pozornost jezikoslovja. Od takrat se je zvrstilo nešteto raziskav o njih. Zanje se najbolj razširjeno uporablja poimenovanje diskurzni označevalci, čeprav je še veliko drugih, kot so diskurzni členki, pragmatični členki in podobno. O njih so pisali debele knjige, jih opazovali iz različnih teoretskih pristopov, v različnih jezikih in tipih govora, razpravljali o njihovih funkcijah, opazovali njihovo rabo v raznovrstnih kontekstih in situacijah …
2 Zakaj so posebni
Kaj je tako posebnega na teh besedicah, da je bilo o njih že toliko zapisanega? Verjetno najbolj osupljivo je, da jih tako dolgo nismo opazili. Če vtipkamo v slovar slovenskega jezika posamezne besede, ki se pogosto uporabljajo kot diskurzni označevalec, jih sicer najdemo, vendar njihovi opisi večinoma ne vključujejo pomenov oziroma vlog, ki jih opravljajo v pogovoru. Besede mislim, zdaj, ne v zgornjem primeru nimajo svojega običajnega pomena, ampak so na neki način pomensko izpraznjene. Prav ta pomenska izpraznjenost je ena od bistvenih lastnosti diskurznih označevalcev. Mislim ne pomeni, da govorec o nečem razmišlja, ampak signalizira, da se bo popravil, da bo povedal drugače. Ne ni členek zanikanja, ampak poudari povedano, členi govor in do neke mere tudi vključuje sogovornika, ker se govorec z njim obrača k sogovorniku. Zdaj ne pomeni sedanjega trenutka, ampak uvaja novo izjavo, kaže prehod med stavki, zapolnjuje premor, da govorec pridobi nekaj časa za tvorjenje.
Da so bili diskurzni označevalci tako dolgo neopaženi, je toliko bolj presenetljivo, ko vidimo, kako pogosti so v govoru. Potreba po teh pomensko izpraznjenih izrazih, ki lahko hkrati opravijo toliko različnih, za potek (po)govora zelo pomembnih funkcij, je izredno velika, in naravnega (po)govora brez njih si skoraj ne moremo predstavljati. Še v pisanju se nam vsake toliko vrine vsaj kak no, recimo v tem stavku iz pisnega korpusa Gigafida: »No, na krajih, kot je Manhattan …« No je tudi sicer v slovenščini morda eden najbolj izstopajočih diskurznih označevalcev, saj je že sam po sebi pomensko izpraznjen. Posledično mu slovar pripisuje tako različne pomene, kot so izražanje spodbude, zadovoljstva, zavrnitve, obotavljanja, podkrepitve, nestrpnosti, presenečenja, kar vse izhaja bolj iz konteksta, v katerem je no rabljen, ni pa primarni pomen te besede same po sebi.
A očitno besede s tem, ko niso rabljene v njihovem lastnem, jasno prepoznavnem pomenu, postanejo odlično sredstvo za izražanje vsega tistega, kar sicer ni predmet govora, moramo pa med govorjenjem vseeno nekako skomunicirati. Z diskurznimi označevalci tako signaliziramo vrsto stvari, ki so pomembne, da je (po)govor povezan in da gladko teče. Z njimi povezujemo izjave med sabo v smiselno zaporedje, označimo preskok na novo temo, nakažemo željo po zaključku pogovora ali da bi dobili besedo in nekaj povedali, označimo začetek nove misli ali konec neke misli; z njimi potrdimo, da poslušamo in razumemo, preverimo, ali nas sogovornik posluša, nakažemo, da razmišljamo, kako bi nekaj povedali, in še mnogo podobnih funkcij lahko opravljajo.
3 Diskurzni označevalci v slovenščini
V slovenščini so v vlogi diskurznega označevalca pogosto ja, ne/a ne, veš/a veš, mhm, aha, glej/poglej, mislim, zdaj, ma, pač, tako da, v bistvu, a seznam še zdaleč ni popoln, saj tudi diskurzni označevalci ne veljajo za zaprt seznam izrazov, ampak govorci s svojo kreativnostjo v to vlogo vedno znova pritegnejo kak izraz, ki ga predhodno nismo zasledili rabljenega na tak način.
Verjetno ne obstaja jezik, v katerem ne bi našli diskurznih označevalcev. Toda njihove vrste in načini rabe se izredno razlikujejo in za prevajanje ostajajo verjetno eden najtrših orehov. Ko pišemo o slovenskih diskurznih označevalcih v mednarodnem prostoru in v angleščini, pogosto navedemo primere in jih tudi prevedemo. Nekateri diskurzni označevalci so pri tem posebej velik izziv, kot na primer ne/a ne, ki ga v slovenščini na veliko uporabljamo ob koncu izjav, na primer:
V bistvu dobijo ti tropski cikloni dodaten zagon, a ne.
V angleščini sicer lahko prevedemo tak a ne v y’know, a v resnici v angleščini izjav ne bi tako pogosto in na takšen način zaključevali z y’know, kot jih v slovenščini z ne/a ne.
Prav tako težaven je diskurzni označevalec ma, ki ga najdemo v primorskih govorih skoraj v vsaki drugi izjavi:
Ma jaz mislm, da v prvem nivoju …
Lahko ga prevajamo v well, ampak spet v angleščini v resnici izjav ne bi začenjali z well, veliko pogosteje z and. Toda in, ki je tipično prevod angleškega and, po drugi strani v slovenščini ni tako značilno in pogosto rabljen v vlogi diskurznega označevalca kot v angleščini.
Razlike v rabi diskurznih označevalcev med slovenščino in drugimi jeziki kljub številnim raziskavam o diskurznih označevalcih ostajajo bela lisa. Ena redkih raziskav, kako prevajajo diskurzne označevalce slovenski profesionalni tolmači, kaže, da jih večinoma izpuščajo iz prevoda, ker ocenijo, da gre za pomensko nepomembne elemente. A s tem odstranijo enega najbolj osebnih pridihov, ki jih v svoj govor vnese govorec. Na račun svoje pomenske izpraznjenosti so namreč diskurzni označevalci, podobno kot recimo premori, odlično retorično sredstvo.
Opažanja, da obstajajo pomembne razlike v rabi diskurznih označevalcev, ne veljajo samo za slovenščino v primerjavi z drugimi jeziki, ampak tudi za govor slovenščine v različnih regijah in narečjih. Na to temo žal ni sistematičnejših raziskav, saj nam manjka gradivo – ustrezna količina primerljivih posnetkov govora govorcev iz različnih regij ali narečij. Nekaj sporadičnih zaznav se nanaša na razlike v rabi diskurznih označevalcev ne/a ne, ma, zdaj, vendar gre samo za opažanja, ki bi jih bilo treba šele potrditi z raziskavami.
Razlike v rabi diskurznih označevalcev so tudi med različnimi govornimi situacijami. Tukaj je znanega nekaj več. Diskurzni označevalci so nasploh pogostejši v bolj interaktivnih, neformalnih situacijah, še posebej če poteka komunikacija na daljavo prek telefona, ko očitno nadomeščajo tudi manko vidnega stika. Nekateri diskurzni označevalci so rabljeni predvsem v takih neformalnih, interaktivnih situacijah, to so ja, aja, ne/a ne, okej, v redu, veš/a veš. V formalnem govoru so ti diskurzni označevalci manj pogosti, primernejši so kakšni drugi, na primer no, dobro, poglejte/glejte. Primerjalna raziskava je bila narejena tudi za rabo diskurznih označevalcev v slovenskih uporabniških spletnih vsebinah, kot so družbena omrežja. Pokazala je, da čeprav gre za pisni medij, uporabniki vseeno vključujejo v svoje zapise tudi diskurzne označevalce, še posebej ko gre za interaktivno in dialoško izmenjavo sporočil.
Diskurzni označevalci so drobni, a hkrati nepogrešljivi gradniki našega govora – omogočajo, da pogovor teče naravno, da se povezujemo z drugimi in da izražamo tisto, česar ne moremo ali ne želimo povedati neposredno. Čeprav so na prvi pogled pomensko prazni, ravno s tem postanejo izjemno prilagodljiv in uporaben jezikovni izraz.
4 Literatura
Dobrovoljc, K. (2018). Raba tipično govorjenih diskurznih označevalcev na spletu. Slavistična revija, 66(4), 497-513. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-M15PTADO.
Majhenič, S. (2024). Communicative Intent Divergence of Discourse Markers in Simultaneously Interpreted Speech. V Jezikovne tehnologije in digitalna humanistika, Ljubljana, Slovenia. 275-297. https://zenodo.org/records/13936408.
Schiffrin, D. (1987). Discourse markers. Cambridge University Press. https://doi.org/10.1017/CBO9780511611841.
Verdonik, D. (2010). Vpliv komunikacijskih žanrov na rabo diskurznih označevalcev. V Vintar, Š. (ur.). Slovenske korpusne raziskave. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, str. 88-108. https://ebooks.uni-lj.si/ZalozbaUL/catalog/download/30/81/852?inline=1.
To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons: Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna.
This work is licensed under the Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International.