O humorju med spontanim pogovarjanjem

Mira Krajnc Ivič

Univerza v Mariboru, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko
Avgust 2026

Zakaj se nečemu smejimo? Ker v smešnem prepoznamo tujo šibkost ali nerodnost, ker se ob tem sprosti nakopičena napetost ali ker se zgodi nekaj, česar nismo pričakovali? Iz teh izhodišč izhajajo klasične teorije humorja. Toda humor, ki nastaja spontano med pogovarjanjem, ni skrit le v besedah enega govorca, ampak je odvisen od neposrednih okoliščin, od skupnega védenja, predvsem pa od odzivov sogovorcev. Pogovor iz korpusa Krohot pokaže dvoje: kako se lahko čisto resna pripomba spremeni v skupno humorno igro in zakaj tak humor ni enak vnaprej pripravljeni šali.loh ne zavedamo, a brez njih bi bil pogovor precej okoren in manj naraven. Gre za tako imenovane diskurzne označevalce – majhne besede, izpraznjene svojega pomena, ki pa imajo veliko nalogo: poskrbijo, da govor gladko teče, in povezujejo sogovornike.

1 Humor in smeh

Le kdo ne uživa v prijetni družbi in sproščenem pogovoru? Toda kaj pravzaprav pomeni, da je pogovor sproščen? Morda predvsem to, da lahko govorimo brez nenehnega nadzorovanja svojih besed, se pošalimo na svoj ali tuj račun, koga igrivo zbodemo ali izrečemo kritiko, ne da bi jo sogovorec nujno razumel kot napad. Tak pogovor udeležencem omogoča, da začasno opustijo povsem resen način komunikacije in se začnejo igrati z besedami, pomeni in pričakovanji.

Humor med spontanim pogovarjanjem pogosto nastane tam, kjer ga nihče ne načrtuje oziroma pričakuje. Vsakdanja pripomba lahko zaradi sogovorčevega odziva nenadoma zazveni kot šala, kot pretirano globoka misel ali kot igrivo zbadanje. Sogovorec jo lahko spregleda, zavrne ali pa sprejme ponujeno humorno naravnanost ter jo nadaljuje in stopnjuje. Resno pogovarjanje se za nekaj trenutkov spremeni v skupno jezikovno igro, nato pa se udeleženci neopazno vrnejo k prvotni temi.

Kje je v takem primeru humor? Je že v besedah prvega govorca ali nastane šele z nepričakovanim odzivom drugega? Tudi smeh sam po sebi ne ponuja jasnega odgovora. Ne smejimo se samo zaradi humorja, temveč tudi zaradi zadrege, napetosti, vljudnosti ali želje po povezanosti. Po drugi strani lahko nekaj prepoznamo kot humorno, ne da bi se ob tem glasno zasmejali.

Humor, ki spontano nastaja med pogovarjanjem, je zato težko izločiti in ga prenesti v drug komunikacijski dogodek. Razumemo ga lahko le, če poznamo predhodne replike, okoliščine, odnose med udeleženci in njihove odzive. Prav po tem se razlikuje od vnaprej pripravljene šale, ki ima prepoznavno zgradbo in jo je praviloma lažje povedati v različnih komunikacijskih dogodkih. Za lažje razumevanje nastanka humorja med spontanim pogovarjanjem je treba najprej razumeti sam humor, kot ga opisujejo klasične teorije humorja.

2 Zakaj se nam kaj zdi humorno?

Enotnega odgovora na to vprašanje ni, saj je humor človeški, spoznavni in družbeni pojav, povezan s tem, kako posameznik zazna, razume in ovrednoti določeno vsebino, in s tem, kako se nanjo odzovejo drugi. Humor zahteva ustvarjalno razmišljanje: na človeku je, da pogleda prek trenutnega položaja in v ubesedenem prepozna drugačen, nepričakovan smisel.

Ob besedi humor verjetno najprej pomislimo na šalo. V sodobnosti je beseda humor krovni izraz, ki vključuje tudi šale, a je že Freud razlikoval med šalo in humorjem. Šala je po njegovem mnenju usmerjena zlasti v doseganje ugodja, ki lahko služi tudi izražanju agresije, medtem ko humor ne prinaša le sprostitve, ampak vsebuje nekaj zmagovitega. Posameznik se s humorjem upre trenutnim neugodnim okoliščinam in jim ne dovoli, da bi ga v celoti prevzele. To razlikovanje med šalo in humorjem seveda ne pomeni, da je vsaka šala agresivna ali da humor ne vključuje tudi šal.

Humor z različnih vidikov obravnavajo tri klasične teorije: teorija superiornosti, teorija razbremenitve oziroma sprostitve in teorija neskladja, ki se med seboj ne izključujejo.

Po teoriji superiornosti se pogosto smejimo slabostim, napakam ali nesrečam drugih, ob tem pa se lahko počutimo, kot da smo bolj sposobni, razumni ali družbeno bolj sprejemljivi. Smeh lahko utrjuje povezanost skupine in zamejuje med ‘nami’ in ‘njimi’. Deluje lahko tudi kot sredstvo družbenega nadzora, saj nas že sama možnost, da bi postali predmet posmeha, odvrača od opaznega odstopanja od družbenih norm oziroma od pričakovanega. Humor lahko torej povezuje in izraža naklonjenost, lahko pa tudi izključuje, ponižuje in utrjuje razmerja moči. S tem teorija superiornosti pojasnjuje v prvi vrsti posmeh, zbadanje in sovražni humor.

Teorija razbremenitve v ospredje postavlja psihološke in telesne učinke smeha. Ko se v nas stopnjuje čustvena napetost, se telo pripravlja na odziv. Če se nato položaj nepričakovano spremeni in se izkaže, da odziv ni potreben, se nakopičena energija sprosti v mišičnih gibih, ki jih prepoznamo kot smeh, ob sproščanju pa občutimo olajšanje. Šala lahko na primer najprej povzroči zmedenost, nelagodje ali celo strah, nepričakovana razrešitev pa napetost zmanjša. Tak učinek je mogoč, če komunikacijski stik, v katerem smo, doživljamo kot varnega in ga razumemo kot igrivega, neresnega. Humor lahko zato sprošča napetost, blaži kritiko in omogoča govor o neprijetnih ali občutljivih vsebinah. Teorija razbremenitve torej v večji meri pojasnjuje nastanek smeha in njegove psihofizične učinke.

Za razumevanje humorja z vidika jezikoslovja je pomembna teorija neskladja. Humorni učinek pogosto sproži odmik od pričakovanega dogodka, pomena ali načina ravnanja. Naslovnik zazna neskladje med tem pričakovanim in dejanskim oziroma ubesedenim. Nato poskuša med navidezno nezdružljivimi pomeni, idejami ali položaji poiskati smiselno povezavo. Razrešitev neskladja ločuje humor od nesmisla.

3 Kako nastaja jezikovni humor

Za razumevanje jezikovnega humorja je pomembna Raskinova semantična teorija humorja, ki upošteva spoznanja klasičnih teorij, zlasti teorije neskladja, v ospredju pa je vprašanje, kako je humorni pomen zgrajen in kako ga naslovnik razume.

Raskin verbalni humor pojasnjuje z dvema nasprotujočima si scenarijema oziroma referenčnima okviroma. Scenarij je del našega znanja o svetu in vključuje predstavo o tem, kako naj bi kaj potekalo, kdo pri tem sodeluje in kaj od udeležencev pričakujemo, npr. obisk v restavraciji, pri zdravniku. Scenarij omogoča povezovanje ubesedenega z okoliščinami in dopolnjevanje tudi s tistim, kar ni bilo ubesedeno. Humorno besedilo je mogoče povezati z dvema deloma prekrivnima, vendar v določenem pogledu nasprotnima scenarijema. Nepričakovani podatek – v šali ga navadno vsebuje udarna replika (angl. punch line) – spodbudi drugačno razumevanje in zaradi njega na novo premislimo tudi predhodno besedilo. Odmik od pričakovanega scenarija lahko učinkuje humorno, kar pomeni, da humorni učinek ne izhaja samo iz nasprotja, temveč iz naslovnikovega prepoznanja povezave med obema scenarijema in okoliščinami konkretnega komunikacijskega dogodka. To je tudi osnovna definicija šale kot tipičnega humornega besedila. Humor torej ni le v izrečenih besedah, temveč nastaja v razmerju med pričakovanim in ubesedenim ter v načinu, kako to razmerje razumemo in ovrednotimo.

Raskinovo semantično teorijo je kasneje nadgradila splošna teorija verbalnega humorja, ki pokaže, da šala ni zgrajena le iz nasprotja scenarijev, temveč tudi iz načina, kako je to nasprotje povezano, iz položaja in morebitne tarče humorja, pripovedne zgradbe ter izbranih jezikovnih sredstev. Dve šali lahko zato izhajata iz podobnega nasprotja, vendar se razlikujeta po tem, na koga je humor usmerjen, kako je šala organizirana ali s katerimi besedami je ubesedena.

Ko razmišljamo o verbalnem humorju, poleg šale pogosto pomislimo na ironijo. Vendar vsaka ironija ni humorna in vsak humor ni ironičen. Tudi ironije ni mogoče omejiti na preprosto izražanje nasprotnega pomena. Govorec z ironičnim izrekom prikliče določeno misel, pričakovanje ali vrednotenje, vendar se od njega hkrati vrednotenjsko oddalji. Dobesedni pomen je zato glede na okoliščine opazno neustrezen, ta neustreznost pa ni poljubna: naslovniku omogoči, da prepozna govorčevo stališče. Pohvala lahko tako izraža kritično distanco, navidezna kritika pa pohvalo; ironično lahko tudi pretiravamo, podcenjujemo ali govorimo o sebi. Ironija postane humorna, kadar je ta odmik umeščen v igrivo, neresno naravnanost in ga sogovorec tako tudi prepozna. Njegov odziv ne določa, ali je imel govorec humorno namero, pokaže pa, kako je bil izrek v dejanskem pogovoru razumljen.

4 Humor med pogovarjanjem

Humor med spontanim pogovarjanjem oziroma konverzacijski humor je krovni izraz za različne humorne dejavnosti v interakciji, med drugim za ironijo, zbadanje, igrivo pretiravanje, besedne igre, humorne pripovedi in skupno fantaziranje. Tovrstni humor praviloma nima jasne zgradbe in ene same udarne replike. Nastaja lahko postopoma, se razprši čez več replik in je še v večji meri odvisen od konkretnega trenutnega komunikacijskega dogajanja, zlasti od odzivov sogovorcev, saj prav ti glede na ubesedeno in konkretne okoliščine spodbudijo humorno, neresno naravnanost ubesedenega.

Konverzacijski humor lahko sproži nepričakovana beseda, dvoumnost, nenavadna primerjava, pomota ali sogovorčevo igrivo razumevanje resno mišljenega izreka. Zato je težko določiti, kje se začne humorna naravnanost pogovarjanja, kje konča, kaj obsega – eno samo besedo, kratko repliko ali več replik. V nasprotju s šalo se konverzacijski humor oblikuje postopno, se za nekaj časa preplete z resnim potekom pogovarjanja in nato izzveni brez jasno določljivega zaključka.

Nadalje je za tovrstni humor značilno, da praviloma ni dosežek samo enega govorca. Soudeleženec lahko ponujeno humorno naravnanost prepozna in potrdi s smehom, vendar smeh ni edini možni odziv. Sogovorec lahko humorno zamisel nadaljuje, stopnjuje, preoblikuje ali ji doda nov nepričakovan pomen. Lahko jo tudi zavrne in pogovor preusmeri nazaj v resno smer. Sogovorčev odziv pokaže, ali je bil predhodni izrek razumljen oziroma sprejet kot humoren. Replika, ki sama po sebi ni bila nedvoumno humorna, tako naknadno postane začetek ali del humorne sekvence.

Konverzacijski humor je zato mogoče ustrezno razumeti le z analizo širšega zaporedja replik. Smeh kot edini kazalnik humorja zagotovo ne zadošča, saj se smejimo tudi iz zadrege ali napetosti, zaradi vljudnosti ali želje po povezanosti, humorni izrek pa lahko prepoznamo tudi brez glasnega smeha. Pri analizi zato poleg smeha upoštevamo besede, način govorjenja, naravnanost do vsebine in sogovorcev ter predvsem nadaljnje odzive sogovorcev.

5 Iz resnega pogovora v šalo

Odlomek je del gradiva, zbranega za korpus Krohot. Gre za spontani pogovor med prijateljema, starima od 20 do 25 let, ki se sprva resno pogovarjata o ročnih urah. Za govorko Krohot-0059 so modni dodatek, govorec Krohot-0050 pa ugotovi, da jih ne nosimo le zato, da bi preverjali čas.

* V zapisu znak # označuje prekrivni govor, oglati oklepaji nebesedno dogajanje, na primer smeh, /…/ pa izpuščeni del pogovora. Oklepaji v besedi označujejo prekinjeno ali popravljeno izreko, posebni znaki znotraj besed pa nekatere izgovorne značilnosti spontanega govora.

Ugotovitev, da je cilj nakupa ure verjetno več kot samo to, da lahko pogledamo, koliko je, sogovorko spodbudi k prehodu iz resne v humorno naravnanost pogovora. Z odzivom ‘to si pa tko globoko povedu’ sogovorčevo vsakdanjo misel igrivo povzdigne v življenjsko modrost, nato pa jo predstavi še kot misel, primerno za napis na predogledni sličici podkasta oziroma njegove posamezne epizode. Dobesedno gre za pohvalo, ki pa jo pretiravanje in način izgovora spremenita v humorno ironično pohvalo, saj oboje daje naslovniku vedeti, da sogovorka ubesedenega dejansko ne misli resno, torej pohvalno. Sogovorec preusmeritve v humor sprva ne potrdi niti je ne prepreči, saj se odzove le z medmetom ‘mhm’. Ko nato s smehom dokonča sogovorkino misel z besedo ‘tambnejl’, pokaže, da njeno humorno razumevanje sprejema in ga je pripravljen nadaljevati. Svojo prvotno misel preoblikuje v navidezni življenjski nasvet: ‘ne kupujte ure samo zato, da jo gledate, ampak jo tudi opazujte’. Na ta navidezno pomenljivi nauk se sogovorka odzove z medmetom »voo« in smehom. Tudi ta odziv je humorno ironična pohvala, saj navidezno izraža občudovanje nad sogovorčevim globokim spoznanjem, čeprav oba vesta, da gre le za igrivo razlikovanje med gledanjem in opazovanjem ure. Ironija torej ni izražena le z besedami, temveč tudi z načinom izgovora, z izborom besed ter dodatno potrjena s smehom.

Humor v odlomku ni omejen na en sam izrek. Sogovorca skupaj zgradita kratek domišljijski prizor podkasta z globokim sporočilom in udarnim napisom. Njuno šaljenje prikliče širše prepoznaven način, kako so v podkastih, motivacijskih vsebinah in spletnih objavah včasih predstavljene navidezno pomembne življenjske modrosti. K humornemu učinku prispeva še besedna igra s pomensko sorodnimi izrazi pogledati na uro, gledati uro in opazovati uro. Prav navidezno pomenljiva razlika med njimi omogoči, da se vsakdanja ugotovitev razvije v pretirano moder nasvet.

Zakaj oba odziva prepoznamo kot ironična, pomaga pojasniti Attardova teorija relevantne neustreznosti. Ironični izrek je glede na neposredne okoliščine opazno neustrezen, vendar ta neustreznost ni naključna: navezuje se na izrečeno in naslovniku omogoči prepoznati govorčevo vrednotenje. Sogovorkina trditev, da je sogovorec nekaj povedal ‘tko globoko’, se neposredno nanaša na njegovo ugotovitev, zato je za potek pogovora relevantna. Neustrezna pa je resna ocena pomena te ugotovitve, saj vsakdanjo misel pretirano povzdigne v življenjsko modrost. Prav nesorazmerje med vsebino ugotovitve in njenim navidezno resnim vrednotenjem sproži ironično razumevanje.

6 Več kot samo besede

Humor med spontanim pogovarjanjem ni le lastnost posamezne besede ali izreka. Nastaja v konkretnem položaju, v zaporedju replik in predvsem v odzivanju udeležencev. Za njegovo prepoznavanje je treba poleg smeha, ki ni njegov zanesljivi kazalnik, upoštevati tudi izbrane besede, način govorjenja, skupno védenje ter odnose med udeleženci. Sogovorec lahko ponujeno humorno razumevanje sprejme, nadaljuje in stopnjuje, lahko pa ga tudi zavrne ali spregleda. Izrek, ki sprva sploh ni bil mišljen kot humoren, lahko tako zaradi odziva drugega postane začetek prehoda v humorno naravnanost pogovarjanja.

Primer iz korpusa Krohot pokaže, kako se lahko resni pogovor o vsakdanji temi postopoma spremeni v besedno igro. Tovrstni posnetki razkrivajo, da se humor med spontanim pogovarjanjem ne skriva samo v duhovitosti posameznika, ampak predvsem v pripravljenosti sogovorcev, da na vsakdanji položaj za nekaj trenutkov skupaj pogledajo drugače, igrivo oziroma neresno.

7 Literatura

Attardo, S. (2001). Humorous Texts: A Semantic and Pragmatic Analysis. Berlin, New York: Mouton de Gruyter.

Attardo, S. (ur.) (2017). The Routledge Handbook of Language and Humor. New York, London: Routledge.

Attardo, S., in Raskin, V. (2017). Linguistics and Humor Theory. V S. Attardo (ur.), The Routledge Handbook of Language and Humor (str. 49–63). New York, London: Routledge.

Colston, H. L. (2017). Irony and Sarcasm. V S. Attardo (ur.), The Routledge Handbook of Language and Humor (str. 234–249). New York, London: Routledge.

Dynel, M. (2009). Beyond a Joke: Types of Conversational Humour. Language and Linguistics Compass, 3/5, 1284–1299.

Freud, S. (1991). Humor. Problemi, 29(2/3), 93–96. Prevod Peter Klepec.

Krajnc Ivič, M., in Mihailović, L. (2026). Humorna ironija v spontanem govoru: od izigravanja pričakovanj do neresnosti. Slavia Centralis, 19(1), 101–130.

Larkin-Galiñanes, C. (2017). An Overview of Humor Theory. V S. Attardo (ur.), The Routledge Handbook of Language and Humor (str. 4–17). New York, London: Routledge.

Norrick, N. R. (2010). Humor in Interaction. Language and Linguistics Compass, 4/4, 232–244.