Zakaj govor?

Darinka Verdonik, Univerza v Mariboru, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko

Januar 2025

Govor je naša prva, najbolj naravna in spontana oblika komunikacije. Kljub temu raziskave jezika temeljijo večinoma na pisnih besedilih, medtem ko govor ostaja v ozadju. A govor skupaj s prozodijo in govorico telesa pred nas postavlja povsem drugačno jezikovno stvarnost, kot jo poznamo iz pisnih besedil. Da bi jezik v celoti razumeli, moramo tudi prisluhniti in opazovati, ne samo brati.

Več kot vreča besed in seznam pravil

Včasih smo jezik dojemali kot vrečo besed in seznam slovničnih pravil, po katerih besede povežemo v stavke in tako prenesemo pomen do naslovnika. Tak pogled na jezik lahko razumemo kot odraz potrebe, da bi svet in človeka videli kot urejen sistem osnovnih elementov in pravil, po katerih se elementi povezujejo in medsebojno učinkujejo. Dokler ni bilo tehničnih sredstev, s pomočjo katerih bi lahko raziskovali dejanske, avtentične rabe jezika v velikem obsegu, se je – sicer z nezavidljivo dolgim seznamom izjem – tak opis dejansko dalo narediti in verjeti, da je to vse, kar moramo vedeti o jeziku.

Z digitalizacijo pa je jezikoslovje dobilo možnost, da zbere res velike količine besedil – najprej sicer samo pisnih – in jih raziskuje z avtomatiziranimi pristopi. Začelo se je obdobje jezikovih korpusov in korpusnega jezikoslovja. Korpusni jezikoslovci, kot so John Sinclair, Patrick Hanks, Michael Hoey, so na podlagi teh raziskovanj vzpostavili nekaj temeljno drugačnih pogledov na jezik. Jezika ne opisujejo več kot statičnega sistema, temveč kot dinamično mrežo jezikovnih rab, kjer pomen besed ni več vnaprej določen, ampak ga določajo okoliške besede in vzorci njihove uporabe. Recimo beseda vroč lahko pomeni visoko temperaturo, če govorimo o vročem dnevu, intenzivno razpravo, če govorimo o vroči debati, strast, če govorimo o vročem pogledu, ali aktualno in pomembno vprašanje, če govorimo o vroči temi. V jeziku sicer lahko prepoznavamo tipično, pogosto oz. običajno, vendar obstaja še cel spekter netipičnega in nenavadnega, meje med enotami sistema pa so nejasne in zabrisane. Na primer fraza dobro jutro kot pozdrav zjutraj je tipična, lahko pa nekdo uporabi frazo dobro polnoč, pa jo bo sogovornik, čeprav je povsem neobičajna, vseeno lahko razumel kot šaljivo ali ironično obliko pozdrava ob pozni uri. Opozorijo na izjemno prepletenost slovarja in slovnice in ugotavljajo, da ju ne moremo opazovati ločeno, saj besede in skladenjske strukture izbiramo vzajemno. V slovenščini bomo običajno govorili o trdni odločitvi, ne o močni odločitvi, če pa že, pa nam močna odločitev pomeni nekaj drugega kot trdna odločitev. Če govorimo o kupovanju, pričakujemo, da to vključuje kupca, prodajalca, predmet nakupa, vrednost in način plačila, torej že samo dejanje – glagol – vzpostavi nek pomenski okvir.

Brez podatkov ne gre

Jezikovni korpusi nam omogočijo, da razumemo jezik in način, kako z njim komuniciramo pomen, na podlagi velike količine empiričnih podatkov in iz novih vidikov. Toda zaradi neprimerno enostavnejše dostopnosti so jezikovni korpusi sestavljeni pretežno iz zapisanih besedil. Govorni korpusi, ki vsebujejo spontano govorjen jezik, so bistveno manjši od pisnih. Pisni korpus slovenščine Gigafida obsega milijardo besed, govorni korpus slovenščine Gos 500-krat manj, dobra 2 milijona besed. Toda dolga tisočletja je bil človeški jezik samo govorjen; še ne veliko generacij nazaj večina ljudi sploh ni znala brati ali pisati; in tudi danes, čeprav je pisna produkcija večja, kot smo si lahko kadarkoli zamišljali, da bo, verjetno velika večina opravi več komuniciranja tako, da govori in posluša (in gleda!), ne da bere in piše. Zato se moramo vprašati: ali s tem, ko raziskujemo pretežno pisna besedila, izvemo tudi vse, kar je vredno vedeti, o govorjenem jeziku in govorjeni komunikaciji?

Za marsikoga bo odgovor, kot pravi David Crystal, tako samoumevno ‘ne’, da se bo zdelo nesmiselno sploh spraševati se o tem. O jeziku in jezikovni komunikaciji ne moremo vedeti vsega, če vedno raziskujemo le pisni jezik in nimamo na voljo govornih virov za empirične raziskave, saj sta različna že v temelju, v prenosni snovi. Govor uporablja zvok kot prenosni medij, medtem ko pisanje uporablja grafično sled na papirju ali zaslonu. Proučevanje zvokov je ena dimenzija, proučevanje simbolov druga. Posledice te temeljne razlike pa so tako drastične, da si vseeno velja sistematično pregledati, kaj pomeni za jezik in komunikacijo.

Moč glasu, telesne govorice in konteksta

V govoru ni pomembno samo, kaj povemo, ampak kako povemo. Zvok omogoča, da imajo naše izjave intonacijo, ton, poudarke, premore, tempo ali z eno besedo prozodijo. Še več: zelo pomembno je tudi, kaj ob tem izražamo z obrazom, očmi, usti, rokami, nogami, držo telesa oz. svojim videzom v celoti. V komunikoloških študijah je znana Mehrabianova študija, ki je pokazala, da 55 % čustvenih stanj telesa izrazimo skozi govorico telesa, 38 % skozi glas in samo 7 % preko pomena besed. Znamenita slikica iz risanke Simpsonovi ponazarja pomen telesne govorice v razmerju do verbalne, ko Bart Simpson reče: Zaupaj mi. Ne bi ti lagal, njegova poza telesa, oči in izraz obraza pa kažejo ravnodušnost in brezbrižnost. Neverbalni vidik govorne komunikacije zelo dobro razkrije čustva in motive v ozadju komunikacije.

Govorjena komunikacija poteka v kontekstu situacije. Na to je že leta 1964 opozarjal John R. Firth, ko je zapisal: »Ljudje, relevantno pohištvo, steklenice in kozarci, celotna scena, vedênje družbe za omizjem in besede, vse to so komponente konteksta situacije.« Jezik ne obstaja samo v določenem trenutku, ampak je nenehno v razmerju s predhodnim in prihodnjim dogajanjem. Izjavo:

Lej, kaj si naredu, še umazov si se, joj,

bi razumeli kot očitek, kritiko. Pomislili bi na starša, ki to izreče majhnemu otroku. Da bi si to izrekle med sabo odrasle osebe, bi se zdelo povsem neprimerno in žaljivo. Toda izjava je bila izrečena med odraslimi, in to celo javno: v razvedrilni oddaji, kjer gostja reče to voditelju oddaje. In izjava ni sprejeta kot neprimerna, ampak nasprotno, pozitivno, kot šaljiva pripomba, ki nasmeji publiko. To je mogoče zato, ker iz govorice telesa, tona izjave in podaljšano poudarjenega joj na koncu kot tudi iz samega konteksta, kjer že voditelj sam vzpostavi tak ton komunikacije kot sprejemljiv način šaljenja v oddaji, pričakujemo šalo in razumemo, da gre za šalo.

Vsaka vas ima svoj glas

Zgoraj smo zapisali, da je govor v osnovi zvok. Zvok, ki ga ustvari človek z govorili. Tako kot smo ljudje vsak edinstveno bitje, je tudi govor vsakega od nas edinstven. Naš govor šteje za bibliometrični osebni podatek, kar pomeni, da nas lahko po njem enolično identificirajo. Ko izgovarjamo glasove in besede, nosijo te naš unikaten odtis – glasovni odtis. Že korpusni jezikoslovci (Hoey), ki so imeli za raziskovanje jezika na voljo predvsem pisne korpuse, so opozarjali, da imamo posamezniki vsak svojo, individualno izkušnjo z jezikom, ki nas vodi v delno individualne vzorce rabe in posledično je jezik vsakega posameznika delno individualen. To se v polnem obsegu pokaže v govorjenem jeziku, kjer se zdi, da variabilnosti izgovorov, besed in fraz kot tudi novih pomenov obstoječih besed in fraz ni konca. Recimo beseda lahko je v govornem korpusu slovenščine Gos zabeležena v oblikah:

loh, lah, lahk, lohk, lehko, lahka, ləhko, lahku, lohka, leko, lohku, lejko, uohk, lohko, lek, uoh, lehku, ləh

V govoru srečamo bogastvo besedja in fraz, ki se v pisnih virih ne pojavijo, kot so:

bruda, čuba, dolta, fafljati, gorta, hantuh, nešče, spadniti, šeti, šamerli, včakati se, vsakši, žiher, žmah, gor naret, ven povedal, dost hiter

Vse to so izpisi iz slovenskega govornega korpusa Gos, izpisi besed, ki so jih ljudje dejansko izrekli.

Razlike v govoru pa niso samo individualne. Govor se spreminja geografsko (regionalne in narečne različice jezika), socialno (razlike v govoru med družbenimi sloji, poklici in drugimi socialnimi skupinami), situacijsko (drugače govorimo v formalnih kot v neformalnih situacijah), generacijsko (mladi pogosto uporabljajo nove izraze, sleng), pa tudi pod vplivom novih medijev (družbena omrežja, SMS-i in druga tehnologija vzpostavijo delno nov način rabe jezika).

Govor od blizu

Douglas Biber raziskuje razlike med pisno in govorjeno rabo s pomočjo angleških korpusov. Ugotavlja, da govorjeni jezik temelji na glagolih, medtem ko pisni jezik temelji na samostalnikih in pridevnikih in ima večjo gostoto besednih zvez. K temu lahko dodamo, da v govoru bistveno več izpuščamo, včasih tudi bistvene informacije, ker so razumljive iz konteksta. V pisnem jeziku je večji poudarek na jasnosti in natančnosti, kontekst je v veliki meri opisan v besedilu. Govor poteka v kontekstu, ob prisotnosti govorca in sogovornika hkrati. Govorec lahko opazuje odziv sogovornika in samo, če vidi, da ga ta ne razume, kaj dodatno pojasni, sicer pa je lahko govor za zunanjega opazovalca večkrat težko razumljiv ali nerazumljiv. Naslednji primer iz korpusa Gos ponazarja vse navedene značilnosti govorjenega jezika:

In bom vidu, kva bo reku. Sam lih lih zanč je reku, ne, je pršu en študent do nega, je reku: “Lejte, jst sem zdle v četrtem al petem letniki, sam tale izpit mi še manjka. Sej se učim, sem zdle…”

V pisni rabi bi isto vsebino zapisali na primer takole:

Ni še znano, kaj bo povedal. Prav pred kratkim je poročal, da je prišel do njega študent z argumentom, da je v enem od zadnjih letnikov, da mu manjka samo še ta izpit, in prosil za razumevanje, da ima kljub učenju težave z izpitom.

Rafaël Poiret in Haitao Liu sta s pomočjo pisnega in govornega korpusa francoščine, označenima s skladenjskimi razmerji, raziskovala razlike in podobnosti med pisno in govorjeno francoščino. Ugotavljala sta, da se pisna besedila in govor ne razlikujejo v samih skladenjskih kategorijah, pač pa v njihovi pogostosti in organizaciji v stavku. V govorjeni francoščini so recimo osebni zaimki najpogostejši osebki, medtem ko se v pisni francoščini kot osebki pojavljajo predvsem samostalniki in neosebni zaimki. Posamezne skladenjske kategorije se razlikujejo v pogostosti rabe, na primer dislokacije so veliko bolj pogoste in raznolike v govoru kot v pisnih besedilih. Razlike so tudi v besednem redu.

Za govor je značilno bistveno večje število izrazov, ki stojijo tipično zunaj skladenjske strukture in jih imenujemo diskurzni označevalci (npr. no, veš kaj, glej, a ne), nedokončane skladenjske strukture, vsebinski premiki ali ponovni začetki, zapolnjeni premori, popravljanja in ponavljanja.

Tipično lahko govorjena izjava izgleda takole:

Jez isto, ne. Sej to se mi zdi, veš kva, po en stran bi rad to čimprej spedenov, po drugi strani… (konec govora, govoriti začne sogovornik)

Ali pa takole:

Eee no, tko da eee eee eee kot sem reku, no, da nikokr jih ne obsojam, eee ravn zato, no, ker pravm, da da sem mov res milost, da mi eee in vsakič k grem na epp me je groza, zakva še grem, eee a veš, dam nabasu na mino, a ne.

Vse to je samo drobec ugotovitev, ki jih lahko razkrijemo z analizo govornih korpusov. Za bolj celostno razumevanje značilnosti in zakonitosti govora bo potrebnih še veliko raziskav in predvsem veliko posnetkov govora, ki bodo vir podatkov.

Literatura

Crystal, D. (1995): Speaking of Writing and Writing of Speaking. Longman Language Review, 1, 5-8.
Firth, J.R. (1964): The tongues of men & speech. London, Oxford: University press.
Hanks, P. (2013): Lexical Analysis: Norms and Exploitations. Cambridge, London: The MIT Press.
Hoey, M. (2005): Lexical Priming: A New Theory of Words and Language. London, New York: Routledge.
Poiret, R., Liu, H. (2020): Some quantitative aspects of written and spoken French based on syntactically annotated corpora. Journal of French Language Studies 30/3, 355-380.
Sinclair, J. (1991): Corpus, Concordance, Collocation. Oxford: Oxford University Press.